Eno izmed najnovejših glasbil … in že najbolj vplivnih!
Naj vam predstavim nekaj super dejstev, ki jih niti klarinetisti še ne vedo o svojem glasbilu.
1. Orkestralna noviteta
Klarinet se v orkestrih pojavlja kot relativno novo glasbilo. Splošna domneva o njem je, da ga je na začetku 18. stoletja izumil Johann Christoph Denner, izdelovalec glasbil iz Nürnberga. V tem času je že obstajal klarinetu podoben glasbeni instrument, kalumu (angl. chalumeau), ki pa je žal dobro zvenel le v spodnjih registrih. Klarinet je tako naredil preboj, saj se je pohvalil z boljšo kvaliteto zvoka, tako v nizkih kot v visokih registrih. Po vseh verjetnosti je prav to tudi razlog, da je dobil poimenovanje klarinet, ki izvorno pomeni malo trobento.
Klarinet ustvarja zvok medtem, ko pihamo vanj skozi ustnik, na katerega je pritrjen jeziček. Na njegovem telesu so zaklopke, ki se uporabljajo za spreminjanje tonov. Vse do prve polovice 18. stoletja se je na klarinet lahko igralo v le dveh različnih ključih. Šele kasneje je bil nadgrajen tako, da je glasbenikom začel omogočati enostavnejše igranje kromatičnih lestvic in čistih tonov.
Standardna konfiguracija klarineta je bila izpopolnjena s strani Kloséja sredi 19. stoletja. Zasnovana je bila na ideji Theobalda Boehma, po katerem je glasbilo dobilo Boehmov sistem, pa tudi samo glasbilo pogosto imenujemo Boehmski klarinet.
2. Široko družinsko drevo
Poznamo klarinete različnih velikosti. Med manjše prištevamo pikolo in sopranino klarinete, poznamo pa tudi večje, na primer altovske klarinete. Razlikujejo se tudi po konstrukciji. Zanimiv je basetski rog z ukrivljeno cevjo, ki je bil izumljen v drugi polovici 18. stoletja in se je v glavnem uporabljal v delih klasičnih skladateljev.
Obstajajo tudi klarineti podobnih velikosti, a različnih uglasitev, saj so njihove cevi različno dolge. Tako poznamo različne sopranske klarinete, ki zvenijo v C-ključu in imajo najkrajše cevi, najdaljše cevi pa imajo klarineti, uglašeni v G-ključu. Vendar pa sta najbolj priljubljena sopranski klarinet Bb in sopranski klarinet A.
3. Ne pozabimo na basovsko različico, poznano kot kontrabas klarinet
Prvi dokaz o obstoju basovskega klarineta prihaja iz Francije proti koncu 18. stoletja, ko je Gilles Lot ustvaril instrument, imenovan basovska tuba. Na začetku ta žal ni bila preveč uspešna.
Za basovski klarinet, kakršnega poznamo danes, pa so značilne velike zaklopke in ravno cevasto telo. Leta 1838 ga je razvil Adolph Sax, bolje poznan kot izumitelj saksofona. V tem letu je basovski klarinet prvič prevzel svojo trenutno obliko. Prva na njem zaigrana skladba je bil daljši solo v petem delu skladbe, ki jo je napisal Meyerbeer’s Les Huguenots.
4. Različni materiali za različne klarinete
Večina zgodnjih klarinetov je bila izdelana iz lesa ebenovine ali pa pušpana, torej iz enakih materialov, kakršni so se uporabjali za izdelavo snemalnikov. V tistih časih jeziček nanj še ni bil pritrjen z objemko, temveč z navito vrvico.
Danes se za izdelavo klarinetov najpogosteje uporablja les grenadila, ki je znan po relativno visoki gostoti, ki glasbilu zagotavlja bogat in lepo zveneč ton. Poleg tega zagotavlja širši dinamični razpon – pri mirnem igranju zvok postane mehak in nežen, in ne šibek.
5. Največja inspiracija skladateljev
Razločevalno bogastvo barve tonov, ki jih zaigramo na klarinet, in ekspresivna moč instrumenta že dolgo burita čustva skladateljev.
Za primer vzemimo Mozarta, ki je napisal številna čudovita dela, kot so Koncert za klarinet v A-duru, Köchel 622. Za ustvarjanje ga je dobil navdih med srečanjem s klarinetistom Antonom Stadlerjem. Ker so bili to časi, so je bil klarinet ravno izumljen, je Mozart rade volje uporabljal posnetke, da je ugotavljal, kako najbolje uporabiti ta novi instrument v novih glasbenih delih.
V svojih kasnejših letih je tudi Brahms napisal številna dela za klarinet. Njegovo žilico za ustvarjanje je zbudil vplivni klarinetist Richard Mühlfeld, ki mu je vlil inspiracije s svojo ustvarjalno težo. Kvintet za klarinet v B-molu še danes velja za mojstrovino med velikimi klasičnimi deli.
Enega izmed največjih ameriških skladateljev 20. stoletja, Aarona Coplanda, je prav tako prevzel zven klarineta. Svoje navdušenje nad tem pihalom je izkazal skozi Koncert za klarinet, katerega je posvetil priljubljenemu klarinetistu Bennyju Goodmanu. Delo odlikuje barvita orkestracija, virtuozni odlomki in jazz elementi, ki ustrezajo Goodmanu – kapitanu swing jazza. Igra slednjega je k skladanju privabila tudi znamenitega Bartók’a in Hindemith.
SymphoNyna