Zagotovo o trobentah še ne veste vsega. Od prazgodovine pa do danes je trobenta izpopolnila svoj zgodovinski arhiv. Ponaša se z bogato in zanimivo zgodovino. Želite izvedeti več? Potem imam za vas privlačne podatke, ki vas bodo navdušili nad tem trobilom.
Začnimo na začetku
Izvor trobente sega več tisoč let nazaj. Prve trobente lahko opišemo kot trobila, iz katerih so glasbeniki izvabljali zvok s premikanjem ustnic. Podobne so bile francoskim rogom, saj se je tudi nanje igralo na enak način.
Izdelane so bile iz različnih materialov, kot so na primer les, bambus, lubje, glina in kovina. Za njihovo izdelavo so uporabljali celo človeške kosti! Poznali so jih na vseh celinah, uporabljali pa predvsem pri verskih obredih in celo v čarovništvu. V antični Grčiji in Rimu so jih uporabljali tudi med korakanjem vojske, prav tako pa so jih z veseljem poslušale kraljevske in premožnejše družine po Evropi.
Šele v 17. stoletju so trobento začeli uporabljati tudi glasbeni ansambli. Imenovali so jo naravna trobenta, kar je pomenilo, da je instrument lahko proizvedel samo tone naravnih harmonskih lestvic. Ne moremo reči, da je bila takratna trobenta podobna sodobni, saj je imela zelo preprosto obliko – brez ventilov in z manjšim odmevnikom. Edini način, na katerega je trobentač lahko iz nje izvabljal različne tone, je bil gibanje ustnic in spreminjanje hitrosti diha.
Izum stoletja: ventili
Pred nastankom ventilov je trobentač za igranje različnih tonalitet potreboval več različnih trobent. Če je želel zaigrati skladbo, pisano na primer v C-duru, ki se je nato spremenil v G-dur, je moral imeti pripravljeni dve trobenti. Najprej je odigral del skladbe s trobento, uglašeno v C-duru, nato pa jo je zamenjal za trobento, uglašeno v G-duru. Ni treba posebej poudarjati, da je bilo s prenašanjem več trobent naokrog precej dela. Leto 1810 je bilo za razvoj trobente prelomno leto, saj so se pojavili ventili, ki so precej poenostavili igranje.
Pomen ventilov je v spreminjanju poti zraka, ki ga v glasbilo piha trobentač. Na sredino trobente so bile dodane še cevi, ventili pa so bili pritrjeni na mestu, kjer so se priključili cevem. Naloga ventilov je torej nadzor nad potovanjem zraka iz pljuč glasbenika po cevi. Rezultat je enostavnejše igranje kromatičnih lestvic.
Ni ventilov, ni različnih tonov
Kot sem omenila, so trobentači pred mnogimi leti zvok lahko ustvarjali le s premikanjem ustnic. Omejeni so bili na določeno število različnih tonov. Na trobento nikakor niso mogli zaigrati zapletenih fraz, napolnjenih s poltoni. Poznali so samo cele tone, kot so recimo C, E in G.
Na srečo se vedno najdejo ljudje, ki poskušajo podreti ovire in stremijo k napredku. Anton Weidinger, izjemen dunajski trobentač iz klasičnega obdobja, je bil vsekakor tak človek. Z dodajanjem ventilov na cevi trobente je zasnoval glasbilo, na katerega je bilo že mogoče zaigrati poltone.
Weidinger je prosil številne skladatelje, kot sta znamenita Joseph Haydn in Johann Hummel, naj ustvarjajo skladbe za to glasbilo. Čeprav bi rekli, da je bila njegova trobenta zaradi videza bolj zastarela, pa je skozi 19. stoletje že razvila videz funkcionalne trobente. Prav tako se je vse bolj povečevalo tudi število skladateljev, ki so pisali klasična dela za ta instrument.
Spoznaj najvišji ton, ki ga lahko zaigramo na trobenti
Obstaja veliko različnih vrst trobent, ki se razlikujejo tudi po razponu tonov, ki jih lahko ustvarijo. Najpogostejše so trobente, uglašene v B, pri katerih je najvišji možni ton, ki ga lahko zaigramo, za oktavo višje od tona C, ki ga zapišemo nad notnim črtovjem.
Poznamo pa tudi različne načine, kako zaigrati višje tone. Pravzaprav ne gre za vprašanje, kateri je najvišji ton, ki ga je trobenta fizično zmožna proizvesti, temveč kateri je najvišji ton, ki ga je zmožen zaigrati trobentač. Velja pregovor, da so najboljši trobentači sposobni zaigrati tudi dve oktavi višje od “najvišjega” možnega tona. Kateri pa je vaš najvišji ton, ki ga lahko zatrobite?
SymphoNyna