Na prvi pogled se zdi, da sta si trobenta in kornet zelo podobna. Toda dejansko imata nekaj pomembnih razlik, pa tudi nekoliko različen izvor. Danes vam zato predstavljam njune značilnosti in razlike med njima.
Izvor
Rogovi so bili v daljni preteklosti uporabljeni tako v vojaških bitkah kot tudi na rojstnodnevnih zabavah. Rudimentarni rogovi so bili izdelani iz številnih različnih materialov, vključno z lesom, glino in celo človeško kostjo. Prvi primeri so se pojavil že 1500 let pred našim štetjem v Egiptu, na Kitajskem in v Skandinaviji. V starodavnem Peruju so tamkajšnji naseljenci naslikali podobe trobente že leta 300.
V starogrški in rimski dobi so kovinske trobente uporabljali v vojaških pohodih. Sčasoma so skoraj vsi evropski kraljevi člani imeli trobentaške godbe, ki so igrale vojaške pompe, čeprav so šele v 17. stoletju trobento začeli uporabljati v glasbenih zasedbah.
Zgodnje trobente so imele zelo preprosto obliko s širokim odmevnikom. Trobentač je lahko spreminjal gibanje ustnic in hitrost dihanja le za zelo omejeno število not. Kadar je bilo treba pri kakšni skladbi igrati več različnih tonov, je bilo treba uporabiti različno uglašene rogove. Za trobentače te dobe sta bili skrb za tovrstna glasbila in njihovo nošenje naokoli zelo težavna.
Vse to se je spremenilo, ko so okoli leta 1810 izumili ventil. S spreminjanjem poti dihanja in sape trobentača je ventil pripomogel k spreminjanju dolžine notranjosti instrumenta, kar je posledično omogočilo zaigrati večje število različnih tonov. Ventili so torej olajšali spreminjanje dolžine cevi v glasbilu in s tem omogočili igranje kromatičnih lestvic na trobento.
Izdelovalci trobent so počasi implementirali vse več različnih ventilov, kar je v 20. stoletju privedlo do razvoja korneta. Skladatelji so dolga leta pisali ločena glasbena dela za oba instrumenta. Trobenta je prevzela igranje glasnejših partov, medtem ko je kornet s svojim sistemom ventilov izpolnjeval bolj občutljive, niansirane melodične zahteve.
Danes obstajata dve vrsti ventilov: batni in rotacijski. Oba delujeta različno in zato proizvajata različne tone. Batni ventili, ki so bolj odzivni, pomagajo ustvariti hitrejši in svetlejši zvok v primerjavi z bolj zaobljenim tonom, ki ga proizvajajo vrtljivi ventili.
V džezovskih zasedbah v začetku 20. stoletja so sprva rajši uporabljali kornet kot trobento. Eden najzgodnejših izvajalcev tega žanra, Charles “Buddy” Bolden, je bil kornetist, legendarni Louis Armstrong pa je začel tudi na kornetu, preden je leta 1926 trajno prestopil na trobento, ko je njegov svetlejši in izrazitejši zvok začel postajati bolj priljubljen. In aktualen je še danes. Med drugimi znanimi in vplivnimi trobentači, ki so razširili meje tega instrumenta, sta Miles Davis in Dizzy Gillespie.
Podobnosti med trobento in kornetom
Poleg tega, da trobenta in kornet spadata med trobila, se na njiju tudi igra na podoben način. Zvok nastane z brnenjem ustnic v kovinski ustnik. Glasbenik lahko ustvari različne note s subtilnim zategovanjem ali popuščanjem ustnic, obraznih mišic in/ali čeljusti, pa tudi s pritiskom na različne kombinacije ventilov (glej spodaj). Višje note ustvarjajo močnejše kontrakcije, nižje pa bolj ohlapne.
Sodobne trobente in korneti imajo tri ventile. Kot smo že opisali, ventili učinkovito spremenijo dolžino notranjosti instrumenta, tako da je mogoče zaigrati vse tone vseh glasbenih lestvic. Zaigrani ton je določen s posebno kombinacijo ventilov, na katere pritiska glasbenik. Če ne pritisne nobenega ventila, pusti trobilo v “odprtem položaju” in v tem primeru je odprtina postavitve (to je oblika in velikost odprtine na ustnicah) edini dejavnik za določanje višine tona.
Razlike med trobento in kornetom
Čeprav sta oba instrumenta na splošno podobna, je kornet manjši od trobente in je pogosto bolj okrogle oblike. Druga velika razlika je velikost in oblika notranje komore vsakega instrumenta, znana kot izvrtina.
Trobenta ima cilindrično izvrtino, kar povzroči svetel, prodoren zvok, kornet pa ima stožčasto izvrtino, ki zagotavlja toplejši zvok. Njun bolje poznani “medeninasti bratranec” pa je krilnica, ki ponuja še mehkejši ton zaradi večje, okrogle in še bolj stožčaste vrtine.
Poleg tega je tudi ustnik za kornet globlji od večine ustnikov za trobento, kar še dodano prispeva k toplejšemu in manj prodornemu zvoku tega instrumenta, zaradi česar je kornet bolj primeren za nekatere trobilne zasedbe. Rezek zvok trobente pa je ravno nasprotno bolj primeren za uporabo v najrazličnejših glasbenih zvrsteh, vse od jazza pa do orkestralnih zasedb.
Vrste trobent in kornetov
Obstaja več različnih vrst trobente in korneta, vključno z manjšo pikolo trobento in sopranskim kornetom. Pikolo trobenta je na primer za polovico manjša od običajne trobente in je postavljena za oktavo višje.
Najpogosteje se igra na B-trobente. Tovrstne trobente je mogoče videti v vseh vrstah žanrov in v najrazličnejših zasedbah. C-trobente so druge najpogosteje uporabljene. Primerne so za igranje v orkestrih in pihalnih zasedbah. Te trobente imajo nekoliko drugačno zvočno lastnost kot B-trobente, za katere običajno velja, da zvenijo svetleje.
Tudi korneti so najpogosteje uporabljeni tisti v B-ključu. Vendar se v trobilnih sestavih včasih uporabljajo tudi E- korneti. V C-ključu pa se izdelujejo le izjemoma in večinoma po naročilu in željah stranke.
Torej naslednjič, ko boste videli trobilca, poglejte zares natančno. Kar dejansko morda vidite, je kornetist, ki igra kornet … ali obratno, trobentač na trobenti! 🙂
SymphoNyna