Od njihovega nastanka pa vse do danes so se preko poteka izdelovanja godal godalni mojstri marsičesa naučili. V tem prispevku smo zajeli nekaj manj poznanih dejstev o godalnih instrumentih, ki se jih morda ne zavedajo niti nekateri izkušeni glasbeniki. Nadaljuj z branjem in preveri, ali bodo prenenetila tudi tebe.

1. Nihče ni prepričan, od kod violine izvirajo

Godala so se prvič pojavila že v starogrškem obdobju. Takrat je bilo veliko vrst godalnih instrumentov, kot so harfa, lira, forminks in psalateri. Na nekatera so igrali z lokom, vendar so ti imeli precej drugačno obliko od teh, kakršne poznamo danes.

Forminks
Forminks

Toda kako in kdaj so se ti instrumenti razvili v sodobna godala, ostaja vprašanje. Zlata doba godal je nastopila v 16. stoletju, ko so jih izdelovali raznorazni cehi po Evropi. Vodilna je bila Italija, dom velike kremonske šole, ki je ustvarila obliko violine Amati. Ta je kasneje postala osnova za oblikovanje Gasparja d’Sala, Antonia Stradivarija, Giuseppeja Guarnerija in drugih znanih izdelovalcev violin. V tej dobi sta tudi viola in violončelo spremenila obliko.

Dodatna zanimivost: Morda si že slišal, da so številni zgodnji godalni inštrumenti prvotno uporabljali strune catgut. Res je, da so bili to stranski produkt črevesja živali, vendar so prišli iz črevesja ovac in ne mačk. Isti material se je uporabljal tudi pri izdelavi teniških loparjev vse do 20. stoletja, preden so znanstveniki razvili polimere.

2. Za izdelavo godal je potrebnega veliko lesa

Na splošno je za izdelavo godal potrebnih 70 kosov lesa, ne glede na to, ali gre za violino, violo, violončelo ali kontrabas. Hrbet, rebra in vrat so izrezljani iz javorja, ki je tog les. Vrhovi so običajno izdelani iz smreke, ki so veliko mehkejše in pomagajo ustvariti močan tonus. Ebenovina in palisander se lahko uporabljata za vijake, strunike, ubiralke in podbradnike. To so namreč gostejši materiali, za katere sta značilna dolgotrajna obstojnost in trpežnost.

Pri nekaterih delih godal se morda zdi, da služijo le kot okras in so v nasprotju s funkcionalnim namenom, v resnici pa ima vsak kos lesa pomembno vlogo pri zvoku, ki ga proizvaja instrument. Lahko bi rekli, da je najpomembnejša komponenta zvočni drog, ki na prvi pogled ni nič drugega kot preprost smrekov moznik med zgornjim in zadnjim delom instrumenta. Vendar je brez njega glasbilo neuporabno, saj deluje tako, da prenaša vibracije strun z vrha na zadnji del instrumenta. Sčasoma ustvari ton in je odgovoren za projiciranje zvoka. Zanimivo je, da je v Španiji ta majhen delček imenovan “Alma”, kar v angleščini pomeni “duša” instrumenta.

Duša godala
Duša godala

Zvočni steber je tudi edini notranji del godal, ki ni zlepljen na svoje mesto – namesto tega ga bo godalni mojster premikal gor in dol, da bo najbolje ustrezal akustiki posameznega godala. Mojster tudi ureže krajne konce “duše”, da se ta prilega notranji obliki vrha in hrbta godala. Ko je zvočni drog postavljen, ga drži le pritisk uglašenih strun.

3. Finiš igra zelo pomembno vlogo pri zvoku

Lahko rečemo, da obstaja toliko načinov, kako dodelati violino, kot je načinov, kako jo ustvariti. Danes je z razvojem poliuretanskih oblog in anilinskih barvil večina finišev sintetičnih. To omogoča hiter nanos in trpežen zaključek za zaščito lesa. V zgodnjih dneh izdelave godal pa so se morali njihovi izdelovalci zanašati na bolj naravne elemente. Običajno je bil lak zgoščeno olje z nekaj drugimi dodatki za določitev barve.

Ni bilo nenavadno, da je tudi farmacevt pomagal pri tem postopku. Zelo pogosto je bil namreč prav on najbolj usposobljena oseba v vasi in je lahko natančno določil, kateri mineral je treba dodati laku, da ustvari želeno barvo. Ti laki na oljni osnovi so zelo mehki in omogočajo, da instrument vibrira brez omejitev. Tudi danes se oljni laki pogosto uporabljajo v godalnih inštrumentih boljše kakovosti. Vsekakor pa glasbilu podarijo edinstven videz.

4. Pomen okrasnih robov

Ozki okrasni robovi, vdelani v zgornjo ploščo in pogosto tudi na zadnjo ploščo godal, morda delujejo kot ornamenti, vendar imajo tudi praktičen namen.

Okrasni rob violine
Okrasni rob violine

Služijo pritrjevanju zgornjega in zadnjega dela instrumenta in preprečujejo nastanek razpok zaradi sprememb temperature in vlage. Krepijo celotno godalo, da je le-to bolj odporno proti udarcem in poškodbam.

5. Maturiranje

Maturiranje (ang. graduation) je postopek stanjšanja vrha in hrbta godal in je pri izdelavi takega instrumenta najbolj zamudna naloga. Godalni mojstri odstranijo tanke plasti lesa z notranje strani vrha. Vsaka odstranjena rezina bo spremenila zvok končnega instrumenta.

Postopek maturiranja godala
Postopek maturiranja godala

Tu se srečata umetnost in fizika, saj ima vsak vrh različne zvočne značilnosti. Na godalnem mojstru ter njegovih spretnostih pa je, da določi, kdaj bo vrh instrumenta po zaključku zagotovil najboljši možni zvok … in to spretnost se razvija kar nekaj let. Čeprav je na voljo nekaj predlaganih vzorcev, kako opraviti postopek maturiranja, pa na koncu niti pri dveh godalih zvok ne bo povsem enak.

SymphoNyna