Kontrabas
Double Bass
1. Uvod
Dobrodošli v našem spletnem vodiču, v katerem predstavljamo največje godalo – kontrabas. Namen tega priročnika je pomagati popolnim začetnikom in obstoječim učencem kontrabasa (in njihovim staršem) pridobiti jasnejšo predstavo o tem, kaj pomeni igranje instrumenta, ter pomagati pri izbiri in skrbi za nov instrument.
2. Zgodovina in dizajn
Kontrabas je največje in najnižje zveneče glasbilo v družini godal, ki jo sestavljajo štiri tesno povezana glasbila. To so violina, viola, violončelo in kontrabas. Slednji je znan tudi pod izrazom bas na strune ali pa samo bas. Njegova najbolj osupljiva značilnost je sama velikost. V postavi standardnega simfoničnega orkestra je skoraj edini instrument, ki je pogosto celo večji od glasbenika, ki igra nanj.
Zasnova in dimenzije drugih članov družine godal so se z leti v veliki meri standardizirale. Ne pa tudi kontrabas, ki se razlikuje od svojih bratov in sester na številne načine. Za začetek obstaja precejšnja raznolikost v obliki basov. Nekateri imajo popolnoma raven hrbet, medtem ko so drugi bolj ukrivljeni. Poleg tega ni nenavadno videti kontrabas, ki ima zgornji del hrbtne strani nagnjen naprej, da je lažje igrati nanj. Takšna ukrivljenost glede na veliko globino telesa instrumenta omogoča glasbeniku, da se lažje približa strunam in ubiralki. Drugo veliko področje variacije je oblika ramen. Čeprav obstajajo basi z visokimi rameni vzdolž linije preostale družine strun, imajo mnogi ramena z izrazitim naklonom, zaradi česar je igranje na glasbilo precej lažje.
Velikosti
Kontrabasi se razlikujejo tudi po velikosti. Čeprav je veliko sodobnih primerkov znanih kot velikost 3/4 in so na splošno malo manjši od svojih predhodnikov iz 17. in 18. stoletja, prave standardne velikosti ni. Obstajajo celo poročila o trinajstmetrskem basu, izdelanem pozno sredi 19. stoletja. Za igranje na tako visok kontrabas pa sta bila potrebna kar dva kontrabasista.
Strune same so drugo področje, ki se lahko razlikuje od basa do basa. Medtem ko ima preostala družina godal po štiri strune, obstajajo basi s tremi do šestimi strunami. Resda ima večina štiri, a prave norme ni. Kontrabas je tudi edino godalo, ki vsako struno uglasi za kvarto (štiri note) narazen. Pri violini, violi in violončelu pa so strune uglašene za kvinto (pet not) narazen. Kljub svoji velikosti bas ni glasen instrument. Pravzaprav je veliko ljudi presenečenih, kako nežno zveni, ko ga slišijo ločeno od preostalih glasbil. Posledično ni neobičajno videti dvanajst ali več basov v celotnem simfoničnem orkestru, še posebej pri obsežnejšem romantičnem repertoarju. Na splošno velja, da sta si violina in violončelo proporcionalno zelo podobna glede na razmerje med velikostjo in višino tona. Za primerjavo pa bi morala biti viola in bas izjemno velika, da bi ohranila to razmerje. Na račun ogromne velikosti pa se nanju ne bi več dalo igrati. Kar zadeva repertoar, je bil kontrabas na področju klasične glasbe bolj v zadnjem planu. Do konca 18. stoletja ga nihče zares ni imel za melodičen instrument, dokler nista tega spremenila dva Italijana. To sta bila Domenico Dragonetti in Giovanni Bottesini. Sodelovala sta večji del 19. stoletja in bila prva prava basovska virtuoza. Skladatelje in občinstvo sta s svojim igranjem navdušila tako zelo, da so še enkrat ocenili instrument, spremenili svoje mnenje in kontrabasu namenili večjo veljavo. Ves nadaljnji basovski solo repertoar izhaja iz velike spremembe, ki sta jo povzročila ta dva človeka. Kljub temu je večina tega repertoarja sodobnemu dvoranskemu občinstvu še dokaj neznana. Če pa se premaknemo v svet džeza in bluesa, se stvar povsem obrne. Tukaj je kontrabas absolutno bistven, saj je edino strunsko glasbilo, ki ga lahko uvrstimo v standardno postavo. Na tem področju se nagiba k pizzicato ubiranju strun, torek k brenkanju, namesto igranju z lokom. Brenkanje omogoča, da se instrument bolje sliši, poleg tega pa mu daje bolj udaren zvok, ki poganja glasbo v sodelovanju z bobni. Posledično je v tej zvrsti zrasel cel repertoar stilov pizzicata, ki je poleg tradicionalnih nalog basovske linije dal tudi samemu kontrabasu veliko več soloističnih priložnosti in pozornosti.
3. Materiali in komponente
Telo
Zgornji del je narejen iz lesa smreke, medtem ko so hrbet in stranice izdelani iz lesa javorja, pogosto spektakularno oblikovanega. Na študentskih in nasploh cenejših kontrabasih naletimo tudi na prednjo ploščo ali pa kar celotno telo, ki je izdelano iz lameliranega lesa. To ni nujno slabo. Čeprav morda ne oddajajo tako dobrega zvoka kot kontrabasi iz naravnega lesa, so laminirani instrumenti bistveno močnejši in manj nagnjeni k pokanju zaradi sprememb temperature in vlažnosti.
Ubiralka
Edini drugi stalni zunanji pripomoček je ubiralka, ki je izdelana iz ebenovine. Ebenovina je izredno težek in gost les. Kot zanimivost omenimo, da če kos ebenovine vržete v vodo, bo dejansko potonil. Najboljša ebenovina je po dolgem začinjanju na soncu osupljive modročrne barve in se uporablja za izdelovanje ubiralk, ker je ena redkih vrst lesa, ki je dovolj trda, da se spopade z obrabo, ki ji je ta del instrumenta izpostavljen.
Glave mehanike in uglaševalci
Večina drugih članov družine godal ima navadno enega ali več kovinskih finih uglaševalcev, pritrjenih na strunik, da je uglaševanje instrumenta nekoliko enostavnejše. Pri kontrabasu pa je zadeva nekoliko drugačna, saj ima bolj dodelan sistem uglaševalcev, ki so vgrajeni v drsnik. Izdelani so iz medenine z jeklenimi polžastimi zobniki in uporabljajo mehansko delovanje za relativno enostavno in natančno prilagajanje strun. Medtem ko so ti uglaševalci popolnoma funkcionalni, pa gredo nekateri izdelovalci na tem področju še korak naprej z dovršeno graviranimi medeninastimi stranskimi ploščicami in okrasnimi tipkami.
Konica
Tako violončela kot kontrabasi so opremljeni s konico, ki se umakne v telo instrumenta, ko ni v uporabi. Medtem ko ga violončelisti uporabljajo za dvig ogrodja glasbila navzgor za lažje igranje, je pri kontrabasu glavna funkcija konice, da instrument varno postavi na tla. Ker je konica na končnem delu nabrušena, je najbolje, da z njo ravnate previdno in spoštljivo. Verjetno je vredno omeniti, da se bo večina basistov vsaj občasno spopadla z lastniki različnih talnih podlag, na katerih igrajo. Nekateri ljudje bodo neutemeljeno nasprotovali luknjam v tleh, ki so lahko krhka, stara ali izdelana iz dragih materialov. Na srečo so na voljo različne možnosti za izogibanje tej težavi. S trdno povezavo instrumenta s tlemi konica izboljša tudi projekcijo zvoka.
Mostiček
Za razliko od mostičkov pri violinah in violah, ki sedijo zelo blizu telesa instrumenta, so mostički na kontrabasih dvignjeni navzgor, kar pomeni vgrajen par nog. Vsi mostički so izdelani iz določene vrste javorja in izrezani iz lesa na poseben način. Njihova zasnova, tako kot mnogi okrasni deli strunskih instrumenta, je rezultat dolgoletnih poskusov in napak izdelovalcev, tako da so v današnjem času zelo funkcionalni.
Zvočni drog
Tako kot mostiček je treba tudi zvočni drog namestiti zelo previdno, da se zagotovi najboljši zvok glasbila. To je delo, ki bi ga moral opraviti strokovnjak s posebnim orodjem, zasnovanim za ta namen. Zvočni drog stoji blizu desnega vznožja mostička, da porazdeli napetost strun med zadnjim in sprednjim delom kontrabasa ter prepreči, da bi les pod obremenitvijo počil. Ne pozabite, da če popolnoma popustite ali odstranite vse štiri strune hkrati, je zelo verjetno, da se bo zvočni drog prevrnil. Če se to zgodi, v nobenem primeru ne zategnite strun, saj bi morebitne posledice vodile v drago popravilo. Namesto tega odnesite instrument k serviserju, da vam ponovno namesti zvočni drog.
4. Lok
Lok je še eno področje v sferi kontrabasov, kjer ni absolutnega standarda kot takega. V bistvu sta v uporabi dve vrsti lokov, zgornji ali francoski lok (po vzoru lokov za violino, violo in violončelo) in spodnji ali nemški lok (temelji na lokih, ki so se uporabljali na predhodnikih godal). Izbira je zgolj stvar osebnega okusa.
Palica
Kot bi lahko pričakovali, so basovski loki nekoliko močnejši kot loki za druga godala. Imajo tudi širšo žimo. Hkrati so, morda presenetljivo, tudi krajši. Palica je lahko okroglega ali včasih osmerokotnega preseka, vendar nobena ne pomeni višje kakovosti, je le stvar okusa izdelovalca in nato glasbenika. Les pernambuko, ki izvira iz zvezne države Pernambuco v Braziliji, se uporablja za večino lokov zaradi svoje izjemne moči in prožnosti, podobne vzmeti. Za izdelavo študentskih lokov se pogosto uporablja brazilski les, a najbolj zanimiv alternativni material so krabonska vlakna. Njihova uporaba se hitro širi in je eden redkih primerov sodobne tehnologije, ki uspešno cveti v starodavni tehniki izdelovanja strunskih instrumentov. Medtem ko so najboljši loki na svetu še vedno izdelani iz lesa, so karbonska vlakna dober primer tako v smislu stroškov kot zmogljivosti v nizkem do srednjem cenovnem razredu. Dodatna prednost karbonskih lokov je tudi, da so praktično neuničljivi in odporni na spremembe temperature in vlažnosti.
Žabica
Blok, ki je nameščen na koncu loka, kjer se ga drži, je znan kot žabica. Običajno je izdelan iz ebenovine (občasno iz želvinega oklepa ali slonovine) in intarziran z biserom. Oblika žabice je najbolj očitna razlika med francoskim in nemškim tipom loka. Kovinski nastavki (vijak, obroček in občasno konica loka) so lahko izdelani iz niklja, srebra ali zlata. Z vrtenjem vijaka na koncu žabice kontrabasist regulira zategnjenost oziroma ohlapnost žime. Med igranjem mora biti le-ta napeti, vendar je zelo pomembno, da se spomnite, da oblike naravne krivulje palice nikoli ne smete izgubiti zaradi pretiranega zategovanja, kaj šele, da bi jo prisilili, da se upogne levo ali desno. Ko ni v uporabi, mora biti lok vedno shranjen v etuiju z nezategnjeno žimo, saj s tem preprečite deformacijo palice.
Lepanje
Lepanje je ime za vezavo, ki pokriva palico tik pred žabico. Do neke mere ščiti les pred obrabo, predvsem pa je tam, da zagotovi stopnjo oprijema prsta glasbenika. Za lepanje se uporabljajo različni materiali, najpogostejše pa sta v uporabi srebrna žica in kitova kost. Pogosto pa je v uporabi tudi plastika.
Žima
Lasje, ki izvirajo iz konjskih repov, so tisti, ki dobesedno izvabijo zvok iz instrumenta. In te lasje skupaj tvorijo žimo. Če jo postavite pod mikroskop, boste videli, da je vsak pramen pokrit z drobnimi bodicami. Prav te povzročijo, da strune instrumenta vibrirajo, ko po njih potegnete z lokom. Medtem ko velja, da je bela žima zaradi bolj gladkega in finejšega zvoka najbolj zaželena pri ostalih članih družine godal, pa za loke za kontrabas ni tako primerna izbira. Veliko pogosteje se zanje uporablja črna žima ali pa mešanica črne in bele žime.
5. Vzdrževanje in čiščenje
Čeprav je zlasti na začetku smiselno, da večino dela opravi specializirani serviser, pa obstaja nekaj stvari, ki jih lahko vsakdo naredi sam doma. Po igranju nikoli ne pozabite obrisati kontrabasa in loka z mehko in čisto krpo iz naravnih vlaken (dobra je kakovostna gospodinjska krpa), da odstranite splošno umazanijo. Posebej pozorni bodite na prah kolofonije, ki se nabere na prednji plošči in loku. Pazite na natančno čiščenje med strunami in ubiralko ter tudi pod njo. Ostanki kolofonije bodo sčasoma trajno uničili sijaj laka na glasbilu, če jih ne boste takoj odstranili.
Enkrat ali dvakrat letno je dobro, da bas očistite z ustreznim čistilom za instrumente. Čeprav se morate močno potruditi, da čistilo ne pride v stik s strunami, je priporočljivo, da jih nato vseeno očistite, skupaj z ubiralko, na kateri se nabere določena stopnja kolofonije, zlasti na zgornjem koncu. Za to se zelo dobro obnese kirurški špirit, vendar pazite, da ga ne približate laku, saj ga bo raztopil. Menjava žime na loku je še eno od rednih opravil, ki bi jih moral opraviti serviser. Pomembno je, da žime ne zamenjate šele, ko se zlomi veliko las, temveč veliko prej. Lasje se namreč lomijo postopoma, kot posledica pa se palica upogne v drugo stran, ko je žima napeta, kar sčasoma povzroči trajno poškodbo loka.
6. Pripomočki
Strune
Danes so strune izdelane iz zelo raznolikih materialov, katerih izbira je pogosto povezana s tem, katero zvrst glasbe basist največ izvaja. Na področju džeza, bluesa in večine neklasičnega repertoarja ostajajo zelo priljubljene črevnate strune, predvsem zato, ker proizvajajo težji in zanimivejši zvok, ko jih ubiramo. Za večino klasičnega repertoarja, pa so primernejše strune s sredico iz jekla, črev ali sintetične alternative in ovito z aluminijem ali srebrom, da se ustvari gladek in trpežen zaključek. Te strune zagotavljajo večjo glasnost kot črevnate strune, kar je očiten bonus za tiho govoreč instrument, kot je bas v orkestrski situaciji. Prav tako ima daljšo življenjsko dobo in se hitreje umirijo, ko so na novo nameščene, tako v smislu uglaševanja kot zvoka, ki ga proizvajajo. Nameščanje strun je nekaj, kar bi moral najprej opraviti strokovnjak, učenec pa bi ga moral opazovati, da bi se naučil, kako se to počne. Ko to počnete doma, nikoli ne pozabite, da so strune specifične glede na višino, na katero so uglašene (G, D, A, E za 4-strunsko glasbilo - G je najvišja, E pa najnižja struna). Pomnite tudi, da strune med seboj niso zamenljive. Podobno vsaka struna vodi do določenega vijaka za uglasitev, zato je najbolje, da jih menjate eno za drugo, da se izognete zmedi.
Kolofonija
Kolofonija, ki je v bistvu prefinjena oblika smole, ki jo proizvajajo iglavci, pomaga žimi na loku, da iz strune izvabi enakomeren zvok. Obstaja mnogo različnih kolofonij, ki se razlikujejo po kakovosti in ceni. Barva se spreminja od jantarne do skoraj črne in temnejše barvne različice, ki so mehkejše in zato lepljive, so običajno bolj primerne za violončela in kontrabase. Najbolje je, da kolofonijo prijemate z embalažo, namesto da se dotikate nje same, saj je njena lepljivost po naravi precej odporna na izpiranje z milom in vodo. Kar zadeva količino nanosa, velja pravilo manj je več.
Ubijalec volka
Volčje note so skoraj neizogibne pri nižjih godalih in se pojavijo, ko tresljaji strun in tresljaji glasbila na določeni noti ali notah medsebojno delujejo in povzročijo čudno brenčanje ali tuleč zvok, običajno na eni od spodnjih strun. Najpogostejša rešitev je namestitev eliminatorja volčjih not. Ubijalec volka je majhna medeninasta in gumijasta cevka, ki se prilega ustrezni struni med mostičkom in strunikom.
Držalo za konico
Držala za konico so zasnovana tako, da preprečijo drsenje konice in preprečijo, da bi slednja poškodovala tla. Izbirate lahko med preprostimi gumijastimi konicami, ki se prilegajo čez konico, do veliko bolj dovršenih kosov opreme, ki se pritrdijo na noge stolčka, obstaja pa še veliko drugih vrst dizajnov. Večina glasbenikov bo prisegala na določeno vrsto, vendar je iskanje tistega, ki vam ustreza, v veliki meri stvar poskusov.
Stol za kontrabasista
Medtem ko kontrabasisti radi stojijo med igranjem v solističnih situacijah, pa je za orkestrsko delo potreben stol. Na trgu je veliko namensko zasnovanih stolov. Nastavitev višine in naslon za noge sta bistvenega pomena. V ponudbi pa najdete tudi posebno domiselne stole, ki delujejo tudi kot voziček za prevažanje kontrabasa.
7. Nakup kontrabasa
Celo najmanjši kontrabasi otroške velikosti so težki, okorni in občutljivi predmeti. V primeru nakupa basa za majhnega otroka si je vredno zastaviti vprašanje kdo ga bo na koncu nosil s seboj naslednjih nekaj let? Po odgovoru na to bi lahko naslednje vprašanje potekalo v skladu s tem, ali se bo prilegal v avto? Tudi pri veliki kombi limuzini ali karavanu je treba sprejeti dejstvo, da ko v avto naložimo kontrabas, morda ne bo več prostora za nikogar drugega razen šoferja. Naj vas to ne odvrne takoj od ideje o kontrabasu, vendar si priznajte, da potrebuje določeno stopnjo vnaprejšnjega razmišljanja in načrtovanja. Ker smo, upamo, uspešno rešili ta logistična vprašanja, je ključnega pomena, da pri izbiri instrumenta glavno vlogo prevzame tisti, ki bo instrument igral. Tudi v primeru absolutnega začetnika ni dobro, da mu podarimo rabljeno glasbilo. Izbira kontrabasa in loka je izjemno osebna, subjektivna, na ravni cene in sposobnosti. Kontrabas, ki ga obožuje en glasbenik, lahko drugi v enaki meri sovraži in pomembno je, da vsaj malo vzljubite svoj bas - nihče ne bo hotel vaditi na instrumentu, ki se mu zameri vsakič, ko ga vidi.
8. Vaja
Obstaja nešteto knjig, napisanih o tem, kako igrati na strunska glasbila, čeprav bo večina od njih precej dolgočasna za prebiranje v zgodnjih fazah, saj so običajno namenjene naprednejšim glasbenikom. Poleg tega je zelo pomembno (zlasti pri začetnikih), da ne dobite preveč različnih, morda nasprotujočih si virov informacij hkrati. To lahko oteži delo učitelja in učenca, v primeru da slednji dobronamernega starša / knjige dobiva drugačne nasvete, kot mu jih podaja učitelj. Obstaja veliko šol razmišljanja o igranju kateregakoli glasbila in ni nujno, da je ena boljša od druge, zato je zelo pomembno, da lahko učitelj poučuje na način, ki se mu zdi najbolj prijeten. Koliko je treba vaditi, je odvisno od starosti učenca in stopnje, na kateri je. Pomen vaje pa je večji, če se igra vsak dan samo pet minut, kot pa enkrat na teden eno uro. Pomembno je namreč, da se naučite rokovati s kontrabasom. Z vsakodnevnim držanjem basa in igranjem nanj bo učenec lažje ukrotil njegovo okornost in velikost. Posledično se bo ob igranju nanj počutil vse bolj sproščeno in naravno. Odprava nepotrebnih mišičnih napetosti je morda najpomembnejši ključ do napredka.
9. Zaključek
Učenje igranja na kontrabas je dolga, a neizmerno nagrajujoča pot in ta vodič je zasnovan tako, da pomaga na začetku te poti. Na tej zgodnji stopnji je naravno, da se počutite precej prestrašeni kot laik na področju, ki je očitno polno strokovnjakov, toda če ugotovite, da vam igranje kontrabasa ustreza, vztrajajte. Pridobili boste sposobnost, ki vam jo bodo ljudje zavidali skozi preostanek svojega življenja. Poslušanje glasbe je zelo dobro, vendar je igranje neizmerno bogatejša izkušnja. Vso srečo!