Šest stvari, ki jih še ne veste o pozavni

Pozavna

Pozavne imajo unikatno lastnost, in sicer so edino trobilo s potegom, s pomočjo katerega uravnavamo višino tona. Kljub temu, da se je prva pozavna pojavila že v 15. stoletju, se njen razvoj in oblika spreminjata še danes. V nadaljevanju vam predstavljam šest zanimivih dejstev, ki jih o svojem glasbilu ne poznajo niti nekateri profesionalni pozavnisti.

1. Pozavna ali meč?

Do 18. stoletja je bila pozavna poznana pod francoskim izrazom sakvobut, kar pomeni potegniti (enako kot pri meču). Tako ime je najverjetneje dobila zaradi potega. Današnje ime pozavna pa predstavlja veliko trobento.

Pozavna 16. stoletja
Pozavna v 16. stoletju

V nemščini izraz posaune originalno definira trobento. Glasbili sta si podobni po zvoku, ki ga proizvajata, le da iz pozavne lahko izvabimo bolj prostran zven.

2. Sveto glasbilo

Pozavna se je uporabljala v različnih situacijah – na plemiških sodiščih, v cerkvah, v vojaških orkestrih … V 18. stoletju pa je postala najpogosteje uporabljana v sekularni glasbi. Ker igranje cerkvene glasbe na pozavno zelo lepo zveni, so jo mnogi začeli označevati kot »sveto glasbilo«.

3. Pot usode

Prvi je pozavno uporabil Ludwig van Beethoven v Simfoniji št. 5 v C-molu, op. 67, leta 1808. Z njeno uporabo je nadaljeval tudi v Simfoniji št. 6 v F-duru, op. 68, in nato še v Simfoniji št. 9 v D-molu, op. 125. Njegova dela so služila kot podlaga za uporabo tega trobila v večini orkestralnih del vse od 19. stoletja dalje.

4. Različno visoke

Poznamo pozavne z različnimi tonskimi razponi, ki so podobni obsegu človeškega glasu. Tako ločimo med sopranskimi, altovskimi, tenorskimi in bas pozavnami. Nanje igramo tako, da premikamo poteg. S tem spreminjamo dolžino cevi in posledično tudi višino zvoka.

Nizke in visoke pozavne
Pozavne različnih tonskih obsegov

Glede na različno višino tonov, ki jih lahko ustvarimo z določeno pozavno, se razlikujejo tudi po tem, ali so primerne za uporabo v klasični, džezovski ali popularni glasbi.

5. Džezovske vs. simfonične pozavne

Obstajata dva zelo različna spektra pri obravnavi vrste pozavn, ki se dandanes najpogosteje uporabljajo. Na eni strani so džezovske pozavne, na drugi simfonične. Razlikujejo se po velikosti odmevnika. Simfonični modeli pozavn imajo običajno večji odmevnik, zato proizvajajo bolj robusten zvok. Njen zvok mora doseči tudi poslušalce v zadnji vrsti dvorane in pozavni to vsekakor uspe, saj je eno izmed najglasnejših glasbil v orkestrskem sestavu.

Džezovska in simfonična pozavna
Levo: odmevnik džezovske pozavne — Desno: odmevnik simfonične pozavne
Poteg džezovske in simfonične pozavne
Levo: poteg džezovske pozavne — Desno: poteg simfonične pozavne

Nasprotno je džezovski pozavna tišja, saj ima manjši odmevnik. Tudi razmik pri potegu je ožji. Izdelana je tako, da džezovskemu glasbeniku omogoča hitro igranje različnih tonov, saj je glasbilo manjše in omogoča večjo mobilnost potega.

6. Dviganje višine tona z raztezanjem potega

Na splošno velja, da daljša cev na pozavni proizvaja nižje tone. Vseeno pa pozavnist lahko ob raztezanju potega zaigra tudi visoke tone, in sicer tako, da prilagodi svoje ustnice oziroma »ambažuro«. Tovrstna tehnika igranja je še zlasti koristna pri igranju hitrih džezovskih pasaž. Ne verjamete? Preverite na spodnjem posnetku.

Ob koncu pa naj vas še povabim, da si ogledate našo bogato ponudbo vseh vrst pozavn. Na voljo so vam pozavne priznanih proizvajalcev, kot so Roy Benson, Bach, B&S, King, Gewa in Yamaha.

SymphoNyna