Vikend sem preživela v družbi prijateljev, ki sicer ne prihajajo iz glasbenih krogov, vendar so me navdihnili pri izbiri teme za nov prispevek. Ko je debata iz neznanih razlogov naletela na kontrabas, so ga vsi zamešali z baritonom, saj sta obe glasbili zanje precej “tuji svet”. Da časa ob kavi nismo porabili za navajanje karakteristik glasbil, sem jim obljubila, da si bodo več o tem lahko prebrali v novem prispevku.
Tako vam danes predstavljam kontrabas – največje in hkrati tudi najnižje zveneče godalo. Od ostalih godal se razlikuje po tem, da je uglašen v kvartah, in sicer v zaporedju tonov g, d, A in E. Njegova posebnost je, da ima lahko tudi peto struno, ki je običajno uglašena na ton C.
Zgodovina kontrabasa
Kontrabas se je razvil iz viole da gambe in ohranil obliko trupa. Tako ima še danes ravno dno in širok obod. Prvi kontrabas sega že v 16. stoletje, v 17. stoletju pa je že postal sestavni del instrumentalnih zasedb. Naslednji dve stoletji sta mu prinesli še dodatno, šesto struno.
Z razvojem kontrabasa je začela nastajati tudi glasbena literatura zanj. Najpomembnejši je skladatelj Giovanni Bottesini, prijatelj Giuseppeja Verdija. Bottesini je bil namreč sposoben igrati visoke tone in tako je kmalu dobil vzdevek “Paganini na kontrabasu”. Napisal je knjigo o kontrabasu, poznanih pa je tudi veliko njegovih solističnih in koncertnih skladb.
Že od nekdaj so izdelovali kontrabase različnih velikosti. Tako je že obdobje zgodnjega baroka prineslo dvometrsko glasbilo. Z njim pa je povezan tudi prihod težav glede okornosti med igranjem in neprijetnega transporta. Izdelovalci so ga z razvojem ovitih črevnatih strun zmanjšali, da je postal obvladljiv za prenašanje naokoli. V 17. stoletju so kontrabas polovične velikosti uporabljali na različnih ceremonijah. Nosili so ga s pomočjo ramenskih jermen.
Izdelanih pa je bilo tudi nekaj modelov izjemno velikih kontrabasov. Takšen je Vuilaumov “oktobas” iz leta 1849, na katerega sta s pomočjo pedalov in vzvodov morala igrati kar dva glasbenika, saj je meril kar štiri metre. Kot zanimivost pa omenimo še največji kontrabas na svetu, ki je meril kar 4,8 metra, zaradi česar so morali izvrtati luknjo v strop, da so sploh lahko igrali nanj.
Kontrabas danes
Moderen orkester je po navadi sestavljen iz osmih tričetrtinskih kontrabasov, katerih dolžina trupa meri približno 115 centimetrov. Opremljeni so z jeklenimi strunami. Glasbenik vrat glasbila nasloni čez levo ramo, kovinsko nogo pa upre v tla. Nanj lahko igra stoje ali sede.
Kontrabas je izdelan tako, da zagotavlja udobje med igranjem. Temu namenjena so poševna ramena, da glasbenik lažje doseže spodnji del ubiralke.
Načini igranja na kontrabas
Kontrabas je poseben tudi zato, ker nanj lahko igramo tako, da brenkamo ali pa godemo z lokom. Ponaša se namreč z najkrajšim in najtežjim lokom med godali. V Evropi večina kontrabasistov uporablja Bottesinijev lok, ki je poznan tudi kot francoski lok. Izjema sta Srednja in Vzhodna Evropa, kjer glasbeniki v roke raje primejo nemški lok, ki je izdelan po vzoru Dragonettijevega loka. Ker se ga uporablja tako, da se ga drži s spodnje strani, se ga je prijel vzdevek “žaga za meso”. Z brenkanjem iz kontrabasa izvabimo globok in doneč zvok, zato je priljubljen za igranje džezovske in ljudske glasbe.
V naši spletni trgovini Symphony Intenational si lahko ogledate različne modele kontrabasov, ki so vam na voljo. Poleg tega pa smo pripravili tudi široko ponudbo lokov in drugih pripomočkov, s katerimi boste postali pravi “mojster” kontrabasa.
SymphoNyna