Akustični klavir je neverjetno zapleteno glasbilo, saj je izdelan iz na tisoče gibljivih in resonančnih delov. Velika večina teh delov – do 85 % – je narejenih iz lesa.
Kljub prednostim stoletne zgodovine oblikovanja in prefinjenosti imajo izdelovalci klavirjev pomembno nalogo, da izberejo tiste vrste lesa, ki zagotavljajo ravno prave lastnosti za prijeten zvok. Oglejmo si torej vrste lesa, ki se običajno uporabljajo v klavirjih, in razloge, zakaj so izbrani.
Zvočna plošča
Daleč najpomembnejši del klavirja v zvezi z zvokom je ustrezno izbrani les za zvočno ploščo. Pravzaprav bi brez zvočne plošče komaj kaj slišali. Ko pritisnete tipko in ustrezno kladivce udari po struni, je naloga zvočne plošče, da sočutno vibrira in ojača zvok, ki prihaja iz strun. Zaradi tega je skoraj vedno izdelana iz mehkega lesa.
Večina proizvajalcev klavirjev za svoje zvočne plošče uporablja smreko, včasih pa se uporabljajo tudi cedra, jelša ali jesen. Glavni razliki v zvočnih ploščah, ki se uporabljajo pri velikih klavirjih – v primerjavi s pokončnimi klavirji – sta njihova velikost in oblika.
Izdelovalci klavirjev odvisno od modelov glasbil uporabljajo evropsko, azijsko ali severnoameriško smreko. Te vrste lesa so izbrane zaradi svoje upogljive narave, ki jim daje možnost, da še dolgo vibrirajo, tudi potem, ko zvok strune že pojenjuje. Prav tako nekoliko oslabijo najvišje frekvence/harmonije, kar pomaga ustvariti topel, nežen ton.
Les, ki se uporablja za izdelavo zvočnih plošč, se najprej razreže na dolge deske, nato pa gre skozi različne stopnje sušenja. Običajno se na zraku suši od šest mesecev do dveh let, nato pa se še nadalje suši v peči. Ta proces nadzirajo strokovnjaki, ki nenehno preverjajo vlago in enakomernost sušenja lesa.
Brez omenjenega nadzora je lahko les dovzeten za upogibanje in razpoke. Ko je faza sušenja končana, so deske zlepljene in združene z lesenimi trakovi, imenovanimi rebra. Ti pomagajo okrepiti les in razporediti vibracijsko energijo po ohišju klavirja.
Mostiček
Vibracije strun se na zvočno ploščo prenašajo z lesenimi bloki, imenovanimi mostički. V klavirju sta pravzaprav dva različna mostova: daljši most za srednje in zgornje strune ter krajši za basovske tone.
Na te mostove izvajajo napete klavirske strune – zlasti zelo debele bas strune – na stotine kilogramov pritiska, in za zdržanje takšne moči ter za prenos vibracijske energije brez oslabitve tona, je potreben zelo gost, trd les. Iz tega razloga večina proizvajalcev klavirjev za svoje mostove uporablja javor ali mešanico javorja in bukve.
Z mostom in strunami je povezan blok za zatiče, ki drži zatiče, okoli katerih so strune navite. Tudi tukaj je trd les bistvenega pomena, primeren je na primer javor zaradi svoje gostote in trdnosti. Medtem ko večina blokov zatičev uporablja postopek laminiranega lesa za večji oprijem, pa so še boljša izbira navojni zatiči za dodatno izboljšano stabilnost.
Obroč
Telo klavirja se imenuje obroč. Ker je notranji del obroča pritrjen na zvočno ploščo, učinkovito deluje kot podaljšek zvočne plošče in se na vibracije strun odzove tako, da jih odbije nazaj, kar ima velik vpliv na zven klavirja. Zunanji rob obdaja notranji rob in zvočno ploščo ter dodaja nadaljnji odsev tona, prav tako pa potem, ko je prekrito s končnim kozmetičnim lesenim furnirjem, deluje kot zunanje ogrodje.
Obroči so izdelani iz šest do deset plasti lesa, ki so zlepljene po dolžini tako, da se naredi ena sama dolga plošča, ki se nato upogne v značilno obliko klavirja. Proces izdelave obroča za klavir je eden najzanimivejših vidikov izdelave klavirja. Postopek je nekoliko enostavnejši pri izdelavi pokončnega klavirja.
Ker je oblika obroča pri teh vrstah klavirjev pravokotnik, ga je mogoče sestaviti iz štirih debelejših blokov, ki so nameščeni skupaj. Klavirski obroči so pogosto izdelani iz lesa javorja in/ali javorjevega in mahagonijevega laminata, čeprav se včasih uporablja smreka.
Tipke in klavdica
Vrste lesa, ki se uporabljajo za klavirske tipke in kladivca, so še posebej pomembne, ker dajejo glasbeniku pomembno otipno in zato tudi zvočno ekspresivno informacijo. Tipke morajo zagotavljati dober »občutek«, kar pomeni, da morajo imeti nekaj mase in nuditi ravno dovolj odpornosti, da lahko pianist nadzoruje zvok.
Hkrati pa morajo biti dovolj lahke, da zagotovijo zelo hiter odziv na ponavljajoče pritiske. Iz podobnih razlogov mora imeti les, ki se uporablja za kladivca, določeno mero elastičnosti in resonance.
Mnogi proizvajalci za klavirske tipke uporabljajo les jelke ali sladkornega bora. Lahko pa se uporabi tudi sitko ali japonsko smreko, ki pa veljata za precej dražji les. Njuna prednost je v tem, da zagotavljata odlično razmerje med trdnostjo in težo ter posledično trajno delovanje tipk.
Za kladivca se običajno uporablja lažji les. Primerna izbira so oreh, mahagonij in gaber. Lažji kot je les, hitreje se lahko kladivo pospeši, zato so na splošno takšne vrste lesa prednostne.
SymphoNyna
