Glasba igra pomembno vlogo v kulturi prebivalcev Azije in Pacifika. Pravzaprav nekatera najstarejša glasbila na svetu prihajajo iz te regije: na primer kitajske piščali Jiahu gǔdí ali vietnamski litofoni (kamena tolkala, po katerih se udarja, da se ustvarijo note). Glasba je tudi pomemben del povezovanja azijskih Američanov in pacifiških otokov z njihovo zgodovino in ozadjem.

Tokrat zato predstavljamo seznam nekaterih glasbil, ki pomagajo predstaviti vrsto glasbenih praks in tradicij omenjenih skupnosti.

1. GLASBILA S STRUNAMI

Guzheng / Zheng

Guzheng (včasih imenovan »zheng«) so citre z 21 strunami in nastavljivimi mostički, ki izvirajo iz Kitajske in so jih tam poznali že približno leta 200 pr. n. št. Imajo veliko resonančno zvočno ploščo in so uglašene na durovo pentatonično lestvico. Glasbeniki, ki igranjo na guzheng, pogosto držijo drsalice v eni ali obeh rokah.

Guzheng / Zheng
Guzheng / Zheng

Zgodovinsko gledano je guzheng veljal za instrument, ki ga ljudje uporabljajo za zabavo in užitek, danes pa ima obsežen repertoar kot solistično glasbilo in se uporablja tudi v kitajskih orkestrih. Guzheng je povezan z mongolskim yatagom, vietnamskim dan tranhom, korejskim ajaengom in japonskim kotom.

Koto

Koto so ubrane citre s premičnimi mostički, ki izhajajo iz kitajskega guzhenga. Najpogosteje ima 13 strun, pogosti pa so tudi 17-strunski. Koto strune se običajno ubirajo s tremi drsalicami, ki jih glasbeniki držijo s tremi prsti desne roke. Čeprav je koto del dvornega orkestra gagaku že od 8. stoletja, je morda najpomembnejši vpliv na njegov razvoj imel Yatsuhashi Kengyo (1614–1685), znan kot »oče sodobnega kota«.

Koto
Koto

Bil je nadarjen slep glasbenik, ki je spremenil uglasitev glasbila in močno razširil repertoar koto pesmi. Med japonsko-ameriškim zaprtjem med drugo svetovno vojno so koto, med drugimi japonskimi glasbili, učili in izvajali kot enega od načinov upiranja asimilaciji. V Združenih državah Amerike je koto način, s katerim japonski Američani ohranjajo povezave s svojo dediščino.

Pipa

Ta štiristrunska lutnja v obliki hruške izvira vzdolž svilene ceste v Perziji in Indiji, priljubljenost pa je našla na Kitajskem. Sčasoma se je pipa spremenila s svojega mesta na sodiščih in se začela povezovati z ženskami in srednjim razredom na Kitajskem.

Pipa
Pipa

Pipa je bila predstavljena v več sodobnih zahodnih skladbah, kot je Ghost Opera kitajsko-ameriškega skladatelja Tan Duna, ki je osvojila oskarja za glasbo v filmu Crouching Tiger, Hidden Dragon.

Erhu

Erhu so dvostrunske violinske gosli, ki so jih hunski Kitajci uvedli okoli 11. stoletja in imajo korenine v severozahodnih in jugozahodnih regijah Kitajske ter Perzije. Zgodovinsko gledano je bil erhu ljudsko glasbilo, a v zadnjih letih ga je sprejela številna kitajska elita.

Erhu
Erhu

Erhu nima prečk niti ubiralke. Nanj se igra z lokom, ki se drži med strunami, napetost ob držanju loka v dlani pa mora glasbenik skrbno prilagoditi.

Saung

Ta obokana harfa ima 13 svilenih strun, po katerih se brenka. Njegov izvor izhaja iz jugovzhodne obale Indije že leta 500, danes pa velja za nacionalni glasbeni instrument Burme oziroma Mjanmara.

Ima veliko vlogo v prefinjenem slogu burmanske klasične glasbe, ki spremlja vokaliste, ki pojejo glasbo na kraljevih dvorih. Spremlja tudi anyeint, žensko solo plesno obliko.

Ukulele

Ukulele je majhno kitarsko glasbilo, ki so ga predstavili portugalski izseljenci, ki so v poznih letih 19. stoletja potovali čez Brazilijo in Karibe na Havaje. Običajno ima štiri strune, obstajajo pa tudi modeli s šestimi ali osmimi strunami. Ukulele se od evropskih kitar ne razlikuje le po velikosti, ampak tudi po konstrukciji, saj je tradicionalno izdelan iz havajskega lesa.

Ukulele
Ukulele

Do začetka 20. stoletja je ukulele postal najbolj prepoznaven avtohtoni havajski inštrument, vključen v havajski reggae in druge glasbene zvrsti pacifiških otokov. Danes, predvsem po zaslugi družbenih medijev, igra pomembno vlogo v popularni kulturi po vsem svetu.

Kse diev

Kse diev je kamboški glasbeni lok z eno samo bakreno ali medeninasto struno in bučnim resonatorjem. Med igranjem leži na igralčevih prsih. Izvajalec brenka po posamezni struni, medtem ko duši struno na določenih točkah, da zazveni kot harmonika.

Kse diev se uporablja kot del kamboške poročne glasbe in ritualnih obredov. Čeprav je en najstarejših instrumentov v državi, ostaja vir kamboškega ponosa.

2. PIHALA

Daegeum

Daegeum je velika bambusova flavta z vibrirajočo membrano, ki se uporablja v korejski dvorni glasbi – v ansamblih, katere sestavljajo trije glasbeniki, ki igrajo na brenkalo in trije glasbeniki, ki igrajo na pihalo.

Daegeum
Daegeum

Legenda o daegeumu pravi, da se je oče kralja Šimuna vrnil v svet smrtnikov kot zmaj. Zmaj je rekel kralju, naj poseka posebno rastlino bambusa, ki se nahaja na gori v Vzhodnem morju. Ta poseben kos bambusa je postal daegeum piščal, ki jo je kralj uporabljal za preprečevanje nesreč. Po gibanjih za oživitev kulture v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je igranje na daegeum postalo označevalec korejske kulturne identitete.

Qeej

Hmongi so domorodci, ki živijo v jugozahodni Kitajski, Vietnamu, Laosu, Tajski in Mjanmaru. Qeej (izgovarja se »kheng«) so ustne orgle s prostim trstom, za katere Hmongi pravijo, da komunicirajo z duhovnim svetom in se zato uporabljajo kot solistični instrument za izvajanje pogrebnega repertoarja, globoko povezanega s poezijo Hmongov in sedmimi toni jezika Hmong.

Qeej
Qeej

Namesto da bi ustvarjali glasbo, se glasbeniki naučijo pripraviti qeej do pogovora z mrtvimi in učiti mrtve, kako vstopiti v sveto kraljestvo. Zaradi njegove povezave s pogrebi in smrtjo je bil qeej dolgo obravnavan kot tabu, saj je deloval sumljivo zaradi predsodka, da vabi smrt v dom. Ker pa se tradicije spreminjajo, je preučevanje qeeja za Hmonge postalo del njihove identitete in ponosa.

3. TOLKALA

Taiko

Taiko je japonska beseda, ki dobesedno pomeni “bobni”, in ima svoje korenine v šintoističnih in japonskih budističnih obrednih praksah, ki segajo vse do 6. stoletja. V splošni rabi se običajno nanaša na kumi-daiko (taiko ansambel), prakso, ki je bila izumljena leta 1951 in se še naprej širi tako na Japonskem kot v ZDA, pri čemer je priljubljena taiko skupina Kodō v zadnjih letih postala mednarodna.

Taiko
Taiko

Taiko bobni so bili pomembni za ohranjanje japonske ameriške identitete v 60. letih prejšnjega stoletja in ostajajo močna sestavina azijsko-ameriškega političnega gibanja kot glas opolnomočenja azijskih Američanov. V Združenih državah Amerike je več poklicnih in skupnostnih taiko organizacij, kot je Taiko Center v Los Angelesu. Po taiko bobnih udarjajo s parom lesenih palic, imenovanih bachi. Glasbeniki med igranjem na taiko recitirajo onomatopoetične zvoke.

Tabla

Tabla je par tonsko uglašenih bobnov iz Južne Azije, na katere se udarja z dlanmi in prsti. Uporablja se kot spremljevalni instrument v številnih zvrsteh, vključno s hindustansko klasično glasbo, sufijsko nabožno glasbo in z glasbo Bollywooda.

Obstaja šest različnih stilov ali linij igranja na tablo: Delhi, Lucknow, Ajrara, Punjab, Farukhabad in Banaras. Glasba, ki jo ustvarja tabla, je bila deloma popularizirana s fuzijo pop glasbe, ki sta jo predstavila glasbenika Ustad Allarakha Khan Qureshi (popularno znan kot Alla Rakha) in njegov sin Ustad Zakir Hussain.

Gamelan

V indonezijskem jeziku se beseda “gamelan” v grobem prevede kot “orkester”. Predstavlja zbirko tolkal, med katerimi se na nekatere igra ročno, po drugih pa se udarja z udarjalkami. Gamelan ima ansambelsko tradicijo, zato ljudje nanj le redko igrajo kot solisti. Predstavlja pojem skupinske dejavnosti, ustvarjanje glasbe v obrednih, slavnostnih, komercialnih in tekmovalnih dogodkih.

Gamelan
Gamelan

Gamelanska glasba se uporablja tudi za spremljavo plesnih in gledaliških predstav. V Združenih državah Amerike gamelan združuje ljudi, da uživajo v ustvarjanju glasbe in slavijo bogastvo indonezijske kulture. Obstaja veliko skupnostnih in univerzitetnih ansamblov, ki so odprti za glasbenike in neglasbenike, da sodelujejo in se učijo o gamelanu. Decembra 2021 je Unesco Gamelan priznal kot nesnovno kulturno dediščino Indonezije.

Kulintang

To glasbilo je del ansamblov “gong-zvončkov” na južnih Filipinih, ki spremljajo poroke in obrede zdravljenja ter plesne in gledališke predstave. Kulintang je sestavljen iz niza osmih ali več vodoravno visečih gongov, po katerih se udarja s kladivi.

Zasledimo jih lahko že pred prihodom islama v 14. stoletju in so preživeli špansko in ameriško kolonizacijo. V Združenih državah Amerike je kulintang še vedno dragocen za gradnjo skupnosti in ohranjanje kulturne dediščine v filipinski diaspori.

Katero izmed omenjenih glasbil pa ja vam najbolj zanimivo? 🙂

SymphoNyna