Biti po tolkalih = biti s srcem

Biti po tolkalih

Smisel življenja je početi tisto, kar uresničuje naše sanje.

Zame je glasba nekaj čudovitega. Opisala bi jo lahko kot eno izmed čustev – je močna, poživljajoča, sproščujoča – emocionalna. In izjemno osebna. Pomaga, da se izražamo in oblikujemo lastno identiteto.

To lahko rečem, ker ima poseben vpliv na moje življenje. Bobne sem začela igrati pri 15 letih in vsekakor so tolkala spremenila moje življenje.

Vse se je začelo nekega večera, ko sem z očetom gledala televizijo. Med reklamnimi oglasi se je obrnil k meni in iz neznanega razloga vprašal, če si želim igrati glasbilo. Moj odgovor je bil: “Z veseljem, a nisem prepričana, kateri instrument bi bil pravi zame.”

Oče se je brez besed nagnil k omari s kasetami in poiskal film Lee Aaron Live: City TV Toronto 1983. Kaseto je vstavil v video predvajalnik in na moje presenečenje sem na televiziji zagledala očeta, kako sedi za velikim kompletom bobnov in ustvarja neverjetne ritme. Prepričana sem, da so bila to, kakor nekateri pravijo, leta njegovega življenja.

Ta trenutek je bil tudi zame izredno intenziven, saj je v meni zanetil ogenj, ki nikoli ne bo ugasnil. Še danes se mi v živo pred očmi odvija omenjeni posnetek in me spominja na mojo odločitev, da se tudi sama lotim igranja tolkal.

Kmalu zatem sva z očetom odšla v lokalno glasbeno trgovino, kjer sem kupila svoj prvi komplet tolkal ali po domače – baterijo. Prvi stik s čudovitim 5-delnim kompletom češnjevo rdečih tolkal s hi-hat činelo! V meni se je zbudila neustavljiva želja po tem, da čim prej pridem domov, jih sestavim in začnem igrati. Toda ob koncu montaže sem jih lahko samo še občudovala. Nisem se mogla nagledati kromiranega ohišja, velikih medeninastih činel, vse je bilo popolno. Sama sebi sem se zdela najbolj “kul” otrok v ulici.

Komplet bobnov Gigmaker Yamaha
Komplet bobnov Gigmaker Yamaha.

V naslednjih tednih sem se podala v raziskovanje sveta bobnarjev in prebrala vse o najbolj znanih, poleg tega pa sem odkrila tudi nove tehnike, ki so mi odprle vrata v svet glasbe, ki je prej nisem poznala. Začela sem z osnovami in čez par mesecev opazno izboljšala svoje igranje. Na kratko – naučila sem se, kako postati glasbenik.

Naredila sem vse, da bi napredovala in postala čim boljša bobnarka. Vadila sem, dokler se nisem ob koncu večera izčrpano vrgla v posteljo. Pregledala sem ogromno video posnetkov izjemnih bobnarjev in črpala njihove napotke kot spužva vsrka vase vodo. Včasih sem se ure in ure potila, včasih jokala … priznam, čutila sem bolečino, ob tem ko sem želela odkriti svojo tehniko igranja in sebe skozi glasbo. Bolj ko sem gledala ostale tolkalce, bolj sem hrepenela po tem, da najdem svojo pot in usodo v glasbi.

Še vedno se spominjam svojega prvega nastopa in vsega, skozi kar sem morala iti, da se je sploh zgodil. Bilo je neke ekstremno mrzle zime. Sredi januarja, ko so med vožnjo na nastop zmrznili celo drogovi na mojih bobnih. Med sestavljanjem pedala za bas boben sem opazila, da se je njegova veriga zdrobila, saj sem torbo, v kateri je bil shranjen, premočno odložila na tla. Bila sem osupla, zgrožena, obupana! In niti sanjalo se mi ni, kaj bom storila. Do začetka nastopa pa je bilo le še pičlih 15 minut!

Ko sem iskala rešitev za hitro popravilo pedala, sem se spomnila, da imam v torbi za činele zadrgo, ki se je pokvarila na ročaju torbe. Malo improvizacije nikomur ne škodi in tako sem verigo na pedalu bas bobna zamenjala z zadrgo. Nato pa sem samo še molila, da bo vse skupaj zdržalo dokler ne odigram.

Po prvih skladbah smo si vzeli nekaj premora. Spomnim se, kako sem sedela za svojimi tolkali in gledala po množici poslušalcev. Ob tem sem se vse bolj zavedala, da če mi ne bi uspelo popraviti pedala, ne bi imela priložnosti igrati pred vsemi temi ljudmi. Enostavno bi vzela svoje kovčke in zamorjeno odšla domov. Ob tem pa sem spoznala še eno zelo pomembno stvar. Ne glede na to, kaj počneš, počni to s srcem. Biti po tolkalih namreč pomeni biti s srcem.

Ponosna sem, da sem postala tolkalistka. Ne glede na to, ali snemam, vadim ali nastopam v živo, vedno poslušam glasbo kot celoto. Poslušam, kako igrajo drugi, pri tem pa sem odprta za nove pristope k glasbi. Zdi se mi, da je to – poleg motivacije, prakse, napora in strasti – eno izmed najpomembnejših orodij do glasbenega uspeha. S temi kvalitetami se je tudi precej lažje glasbeno izražati, saj se popolnoma prepustimo zvoku. Vrata odpremo številnim življenjskim priložnostim! Odločitev, ali bomo stopili na pot skoznje, pa je v naših rokah.

Ko se danes spominjam svojih prvih korakov na tolkalski poti, vidim, da usoda sama obrne naše življenje tako, da je najboljše za nas. Prav usoda me je namreč vodila skozi številne nepričakovane dogodke, ki so mi pokazali, kaj glasba pravzaprav je. Je nekaj, v kar se zaljubiš, nekaj kar postane del tvojega vsakdana in življenjski slog. Je priložnost, da ustvariš nekaj iz sebe in si ponosen nase.

Bobnanje je tisto, zaradi katerega sem se zbujala ob petih zjutraj, da bi čim več vadila pred šolo. Morda me je resda naučilo odrekanja, a to odtehtata veselje in navdušenje, ki ju občutim vsakič, ko sedem za bobne. Vsakič, ko primem za palice, bobnanju posvetim vse svoje srce in dušo.

To je zame glasba, ljubezen.

SymphoNyna